Donačka Gora

Na južnih strminah naletimo na ostanke kamnoseških delavnic na prostem in ljudske stavbne dediščine, kjer so nekoč klesali kamne za žrmlje. Zaradi ugodnih zračnih tokov ob strmih pobočjih gore je zahodno sedlo pod vrhom postalo priljubljeno vzletišče in vadbeni poligon za številne jadralne padalce in športne klube.

Donačka gora je svoje ime dobilo po cerkvi Sv. Donata. Cerkev je bila prvotno zgrajena na drugem mestu, po nesreči z neurjem, ko je leta 1740 v njo treščila strela, so jo zgradili na današnjem mestu. Starejše ime Donačka gora je Rogaška gora. Na gori so svoja svetišča postavljali Kelti in Rimljani. Na Donački gori so leta 1934 postavili 10 m velik iz kamna zidan križ. Le tega so neznanci 1952 raztrgali. Križ podoben prejšnjemu so obnovili 1992. Na Donački gori so okoliški kmetje kurili kresove in naznanjali turško nevarnost. Med obema vojnama je vsakoletni Cirilov-Metodov kres oznanlal, da na tem mestu živimo Slovenci.

Zanjo je značilen oster greben, ki poteka v smeri vzhod-zahod. Zanimivo je, da jo iz vseh smeri vidimo drugače, iz Žetalske strani je kot piramida, po tem imenujemo Štajerski Triglav. Razgled ob lepem vremenu je enkraten. Če pogledamo iz vzhodnega vrha se nam razprostira pogled na Ptujsko, Dravsko polje in Slovenske gorice. Poseben čar so bližnji haloški hribčki, ki so prepleteni z vinogradi. Poseben čar dajejo cerkve romarskih hribov (Ptujska gora, Janški vrh, Sv. Mohor) in mogočni gradovin in dvorci. Iz njenega zahodnega vrha do sosednjega hriba - Boč je 5 ur hoje. Na južni strani se dvigajo hribi na Kozjanskem, ki se zaključujejo z vrhovi Posavskega hribovja (Bohor).

 Zaradi treh vrhov, ki so vidni z južne strani, jo v šali radi imenujemo tudi "Štajerski Triglav". Znamenitosti Donačke gore je bukov pragozd, zavarovan 1965 kot naravni rezervat. Pri planinskem domu na sedlu, kamor vodi tudi cesta iz doline, se križajo vzdrževane planinske poti.

Planinska pot na "Donačko"
Po planinskem domu na sedlu, kamor vodi tudi cesta iz doline, se križajo vzdrževane planinske poti. Iz vodnika po haloški poti je razbrati, da je markirana pot na Donačko goro, bila urejena leta 1983. V tem obdobju se je oblikovala Haloška planinska pot, ki je potekala od Borla preko Cirkulan, Podlehnika, Narapelj preko Donačke gore, do Rudijevega  doma na Donački goro predstavlja četrto etapo te poti.
Rudijev dom je na višini 590 m. Odprt je od aprila do oktobra ter ob vikendih in praznikih.

Na Donačko goro vodi več markiranih poti z naslednjimi izhodišči:
- iz Žetal po poti Jožeta Žetalskega
- od cerkve Sv. Donata
- od Rudijevega doma
Poti so dobro markirane. Pot Jožeta Žetalskega je težja in zelo strma. V zadnjem delu zavarovane smeri pridemo na vzhodni del slemena Donačke gore.


ARHEOLOŠKA ODKRITJA
Najstarejše arheološke najdbe različnih kamnitih sekir in drugega orodja so šele iz neolitika-mlajše kamene dobe od 5000 do 2000 let p.n.št. Ta najdbišča so bila v Rogatcu, Tlakah in Donački gori. Čeprav tu ne gre za večja najdbišča, ki bi dala slutiti, da je bilo tu stalno bivališče neolitskega človeka.
Iz bronaste dobe okrog leta 1000 p.n.št. je najbolj znana najdba bronaste sekirice v Rogatcu, ki jo danes hrani ptujski muzej.
Iz obdobja železne dobe, ko so na našem ozemlju prebivali Iliri in Kelti, je nekoliko manj sledov. V Rogatcu so našli keltske kovance. V nekaterih virih je zapisano, da je na vrhu Donačke gore stal keltski tempelj, posvečen boginji Heri ali Herti.
Ena najlepših arheoloških najdb keltske kulture je votivni kamen, umetniška reliefna upodobitev žene, ki ubije otroka. Najden je bil v cerkvenem obzidju farne cerkve v Rogatcu in je bil izdelan v belem pohorskem marmorju. Danes ga hrani graški muzej.
Arheološke najdbe tako od paleolitika do prihoda Rimljanov nam dokazujejo, da je bila neposredna okolica Rogatca že zelo zgodaj naseljena. Širjenje rimskega imperija v naše kraje je prineslo veliko spremembe, ki dajejo pečat vsemu poznejšemu razvoju pokrajine in posebno še Rogatca- to je prometno in obmejno strateško vlogo kraja.


KAMNOLOM V LOGU OB SOTLI IN KAMNOSEŠTVO - brusni kamni iz kremenovega peščenjaka

Na območju Občine Rogatec ima kamnoseštvo dolgoročno tradicijo, kremenov peščenjak z kamnolomov v Logu pri Rogatcu in je bil pomembno stavbno gradivo.
Na gozdnatem območju Loga na jugozahodnih slemenih Maclja, se je že v 18.stoletju razvila kamnarska dejavnost -lomljenje kamna iz izdelovanje brusov iz ložanskega kamna, kakor so domačini poimenovali tamkašnji kremenov peščenjak. Kamnite kapele, portali, stopnice in kipi pričajo o cvetoči kamnoseški obrti že v 17.stoletju. Svojevrstna kamnarska dejavnost-lomljenje kamna in izdelovanje kamnitih brusov - se je razvila v 19.stoletju. Izdelovali so tudi več ton težke industrijske kamne in obrtne bruse vseh vrst. Največji razcvet je obrt doživela po letu 1903, ko je bila do Rogatca zgrajena železniška proga. Od 19.stoletja pa vse do leta 1965 se je kamnoseštvo  v Logu razvijala kot živahna in cvetoča obrt. Podatek ljudskega štetja iz leta 1910 za naselje Log -155 hišnih številk in 155 kamnarjev-pove, da je ta obrt  predstavljala edino možnost zaslužka in je dejansko preprečila, da bi se ljudje v času gospodarskih kriz izseljevali s tega območja. Iz obrtniške dejavnosti je izdelovanje brusnih kamnov preraslo v državno podjetje Kambrus, ki je zaposlovalo blizu sto delavcev in delovalo vse do leta 1956, ko je bilo ukinjeno zaradi zdravstvenih razlogov in vse konkurenčnejšega tržišča z umetnimi brusi.
Kamnarji so izdelovali velike industrijske in obrtne bruse vseh vrst ploščate in okrogle kosjake-osle, mizarske gladilnike ručerje, steklobruse, kašarje za phanje kaše in valje za sadne mline. Velike brusne kamne so tovorili v dolino po drčah ali z vozovi z volovsko vprego. Brusne kamne so tržili tudi po deželah srednje Evrope.
Danes je po ložanskih gozdovih skritih preko 40 opuščenih kamnolomov, nemih prič nekoč  pomembne gospodarske dejavnosti območja.

GOZDNI REZERVAT LOG OB SOTLI
Gozdni rezervat Log ob Sotli je varovan kot predstavnik bukovih in hrastovih gozdov subpanonskega področja in zavzema pobočje od dna doline do vrha.

IZVIR SOTLE
Izvir Sotle na južnem pobočju Maclja je urejen kot gozdni vodnjak na slovensko-hrvaški meji. Do njega vodi markirana pot.

JEZERO MAJDEN PRI TRLIČNEM
Jezero Majdan pri Tričnem zavzema površino okrog 900 m2, nad njim se dviga, mestoma previsno, 60 metrov visoka stena. Nastalo je v opuščenem rudniku kremenovega peska, ki sta ga kopali za potrebe steklarne.