RSS

Dvorec Jelše





Z dvorcem Jelše je tesno povezana zgodovina kraja v srednjem veku, saj priča o bogati srednjeveški kulturnozgodovinski zakladnici. Po starejših virih naj bi bil dvorec postavljen v visokem srednjem veku, vendar je Jelše najti v literaturi šele leta 1424 kot Erlach. Na slovensko obliko imena Jelše naletimo konec 15. stoletja, leta 1635 pa so ga že napadli in oropali uporniški kmetje. Dvorec pa se v virih zanesljivo omenja šele leta 1666, katerega je skupaj s tremi kmetijami dobil v zajem baron Žiga Gaisruck. Slednji ga je prezidal v dvorec in obenem precej povečal posest. Posest vezana na Jelše, je naglo rasla in tako so sredi 18. stoletja sodili k njej poleg jelšanskega urada še trije uradi: Korpule, Kostrivnica in Vojnik z okrog 160 podložnimi domačijami. Do leta 1870 je bil v stavbi tudi sedež deželnega sodišča.

Deželnoknežji fevd je bil Gaisruckov do leta 1799, nato pa so si sledili razni lastniki: Anton Nagy, leta 1837 Rajmund Novak, leta 1845 Rudolf in Terezija Godel, leta 1844 je lastnik bil Godel – Lannoy, tri leta kasneje pa je dvorec prišel v last pl. Artens.

 

Pred II. svetovno vojno je bila lastnica gradu družba Jelšingrad, katera se je ukvarjala z lesno trgovino, med nemško okupacijo so v njem namestili t.i. Arbeitsdienst (obvezno mladinsko delo pred vpoklicem v vojsko) in menda že tedaj odpeljali del stilnega pohištva.


Po končani vojni je bil v njem prevzgojni dom za problematično starejšo populacijo, nato pa je bil dvorec preurejen v dom upokojencev. Upokojenci in drugi oskrbovanci so grad zapustili šele po kozjanskem potresu leta 1974. Potres je hudo poškodoval stavbo, ki odtlej čaka na sanacijo in novo namembnost.

 
Legendi 


Zgovornejše od zgodovinskih podatkov pa so zgodbe, ki so se ohranile v ljudskem izročilu. Zanimiva je pripoved o zidavi jelševskega in korpulskega gradu, kjer naj bi si brata menda metala kladivo s stavbišča na stavbišče.


Druga pripoved pa govori o zmagi nad Turki: Ko so prihajali Turki, je že dan poprej bobnela zemlja in zvonovi so zvonili sami od sobe. Ko so prišli, so jim konji bruhali ogenj. Grad so napadli z groznim hrupom. Bilo jih je kot listja in trave. Grad je bil v strašni nevarnosti. Tedaj pa nepričakovano zagledajo ob potoku ženo, ki je prala plenice. Kot blisk se zaženejo proti njej. Žena pa ne zbeži, ampak zajame prgišče vode in jih pokropi v znamenju sv. Križa. In glej, vsi so izginili v zemljo, iz katere je bruhal ogenj.  


Več informacij:
TIC Šmarje pri Jelšah
Tel.: 03/ 810 12 64, 031 575 056
Email: tic@smarje.si