RSS
Galerija (1)

Grad Podsreda

Grad Podsreda



Grad Podsreda sodi med najpomembnejše romanske arhitekture na Slovenskem. Leži na severnem pobočju Orlice, 5 km iz istoimenskega trga Podsreda. Hörgerg ali Herberch, kot se je včasih imenoval, so pozidali v prvi polovici 12. stoletja, v preprosto in običajno pravokotno zasnovo. Okrog leta 1180 je bil pozidan visok obrambni stolp – bergfrid, okoli 1220 južni palacij in okrog 1260 še stolp s kapelo.

Okrog leta 1000 je celotno območje Kozjanskega pripadalo posesti Breže-Selških in pozneje grofici Hemi. Po njeni smrti je velik del njenih posesti prešel pod salzburško nadškofijo in krško škofijo. Grad je bi od zgraditve naprej eden petih glavnih krških fevdov in sedež deželskega sodišča.

Leta 1213, ko se grad prvič omenja, ga je Ortolf s Planine zapisal svoji ženi Kiburgi s Ptuja. Leta 1138 proda Herman s Kranichberga Podsredo Frideriku Žovneškemu in poslej je Podsreda med tistimi krškimi gradovi, ki so jih škofje redno potrjevali Celjanom. Po izumrtju le-teh, postaneta grad in gospoščina deželnoknežja last. Grajski zakupniki in oskrbniki so se poslej pogosto menjavali, dokler ga leta 1617 ni kupil grof Sigmund Tattenbach v trajno in dedno last. Leta 1701 je podsredško podedovala grofica Elenora E. Barbo, nato njena hči Marija H. pl. Apfaltrern in 1787 Fr. Baron pl. Lazarini. Nekje okrog leta 1848 je posest kupil knez Weriand Windischgrätz, ki je gradu v naslednjih letih, zlasti pa njegov zet grof Schönburg-Glauchau, dal današnjo podobo. V rokah njegovih dedičev je posest ostala do konca druge svetovne vojne.

Grad se sistematično obnavlja od leta 1983 pod vodstvom Spominskega parka Trebče – Kozjanskega parka. Pri tem se skrbno luščijo njegove primarne arhitekturne sestavine.

Obnovljene grajske kašče so namenjene galerijski dejavnosti, renesančan dvorana pa koncertom in promocijam.

V prvi etaži (južni palacij) je pripravljena krajša predstavitev preteklosti gradu in potek njegove dosedanje obnove. Predstavljeno je tudi partnerstvo med gradovoma Wolfsegg (v bližini Regensburga) in Podsredo. V sosednji sobi so na ogled Vischerjevi grafični listi gradov: Podsreda, Kunšperk, Bizeljsko, Kozje, Pilštanj, Hartenštajn, Olimje, Podčetrtek, Planina, Brestanica, Jelšingrad in Rifnik, iz topografije vojvodine Štajerske – Topographia Ducatus Stirie, iz leta 1681. V renesančni dvorani visijo kolorirani grafični lesorezi s prikazom oblačil in opreme, nastalih okoli 1860, v stolpu in na galeriji pa kolorirane litografije štajerskih gradov (Reichert in Kaiser). Obe zbirki je podaril Kurt Müller, dolgoletni gost Zdravilišča Rogaška Slatina. V najstarejšem delu gradu, severnem palaciju, pozidanem okrog leta 1150, je na ogled razstava Meščan na gradu – Iz zapuščine Ivana Hribarja, ki jo je pripravil Mestni muzej Ljubljana v sodelovanju s Kozjanskim parkom. Jedilnica, sprejemnica, delovna soba in dekliška spalnica obiskovalca seznanijo z načinom življenja ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Ne smemo pa pozabiti niti srednjeveške kuhinje in pod stopniščem skrite grajske ječe.

V pritličnih prostorih je predstavljeno steklo, ki temelji na glažutarski tradiciji in sodobni proizvodnji rogaških, kozjanskih in drugih steklarskih mojstrov. Steklarstvo ima na Kozjanskem že dolgo tradicijo. Razvilo se je predvsem tam, kjer so gozdne površine ponujale zadostne količine lesa. Tukaj so izdelovali predvsem izdelke iz zelenega in brezbarvnega stekla. Nekatere  ohranjene steklene posode in fragmenti nekdanjih steklarn pa dokazujejo, da so izdelovali tudi mlečno in večbarvno steklo.

Na tem območju so delovale steklarne v Loki pri Žusmu, na Veterniku, v Logu ob Sotli, Čači vasi, Jurkloštru, Svetem dolu pod Svetino in še bi lahko naštevali. Nekatere med njimi so svoje izdelke izvažale tudi v Italijo, Levant, itd. Lastnik steklarne v Loki pri Žusmu je 1841 na Notranjeavstrijski razstavi prejel bronasto medaljo za kvaliteto proizvodov.

Kozjanske steklarne so podobno kot steklarne na Pohorju izdelovale poleg steklenic za slatino še steklovino za shranjevanje zdravil in živil, svetila, stekleno servirno in jedilno posodo, steklo za šipe. Dragocenejšo posodo so krasili z rezanjem, brušenjem, graviranjem, emajliranjem in zrcalnim poslikavanjem tako, da prehajajo dekorativni elementi od umetniških in umetnoobrtnih do narodopisnih značilnosti. Izdelki za vsakdanjo rabo so bili večinoma gladki, strogo funkcionalni in estetsko preprostih oblik.

Na Slovenskem so v 18. in 19. stoletju izdelovali poleg preproste steklovine tudi zahtevnejše steklarske predmete, tako da niso zaostajali za tedanjimi dosežki v ostalih evropskih državah.